Napovedujemo

5.12.2017 ob 12:00
Okrogla miza: stanje demokracije v Sloveniji Vabimo vas na okroglo mizo v okviru raziskovalnega programa Politološke raziskave pod vodstvom Danice Fink Hafner ob 50. obletnici Centra za politološke raziskave in ob izidu tematske številke Teorije in prakse Democracy and Alternative Modes of Governance (Danica Fink Hafner, ur.).

Arhiv dogodkov
Novice

10.11.2017 ob 0:00
Tretji izobraževalni seminar za učitelje v okviru projekta EU4Me

V okviru projekta EU4Me je v petek, 10. novembra 2017 na Fakulteti za družbene vede potekal še tretji izobraževalni seminar za učitelje osnovnih šol. Projekt, ki ga izvaja Center za politološke raziskave, je del programa Erasmus +, Jean Monnet projekti. Seminarja se je udeležilo približno 30 udeleženk iz 14 slovenskih osnovnih šol iz obmejnih in kulturno mešanih območij, partneric pri projektu. Udeleženci so na seminarju najprej pregledali in ovrednotili aktivnosti, izvedene v lanskem šolskem letu, izmenjali dobre prakse ter začrtali aktivnosti v novem šolskem letu. V nadaljevanju so se udeleženci seznanili s kvantitativnimi in kvalitativnimi kazalci analize držav, naslovili vprašanja družbeno relevantne različnosti v sodobnih družbah in njihove vključitve v pedagoški proces, ter se seznanili z didaktičnimi pristopi za poučevanje človekovih pravic, diskriminacije, večkulturnosti, revščine in družbene izključenosti.  

 


29.10.2017 ob 0:00
INTERESI, POVEZAVE IN ARGUMENTI V EU POLITIKI

Danica Fink-Hafner, Mitja Hafner-Fink in Meta Novak s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani so v sodelovanju s kolegi iz Nemčije in Velike Britanije analizali skoraj 2900 nacionalnih interesnih skupin iz petih držav (Nemčije, Nizozemske, Slovenije, Švedske in Velike Britanije) ter slušali odgovoriti na vprašanje zakaj oziroma kako se interesne skupine odločajo, kje in kako bodo poskušale vplivati na politično odločanje. Analiza je pokazala, da je sodelovanje interesnih skupin v posvetovanjih o evropskih politikah odvisno od povezav in argumentov v razpravah o javnih politikah. Članek v mednarodni reviji West European Politics je bil prepoznan kot top objava. Več.



Arhiv novic
 
(Para)olimpijske igre skozi oči države in javnega interesa v športu


Simona Kustec Lipicer

Relevantnost olimpijskih iger v svetu

30. poletne olimpijske in 14. paraolimpijske igre so zaznamovale letošnje leto tako z vidika športnega tekmovanja kot tudi širših družbenih, kulturnih, ekonomskih in političnih zornih kotov.1 Oboje igre so pokazale, da je šport mnogo več kot zgolj tekmovanje; šport sega mnogo dlje ter se pomembno prepleta s temeljnimi in družbeno širokimi načeli povezovanja ljudi po celem svetu ne glede na njihovo starost, spol, seksualno, kulturno, etnično in versko usmerjenost, zdravstveni ter še marsikateri drug status. Oboje letošnje igre, ki so bile nesporno tudi velik poslovni projekt, so bile pomembne tudi z vidika socialne kohezije in prostovoljstva, saj jih je pomagalo izpeljati zavidanja vredno število prostovoljcev, ki so prišli s celega sveta. Oboje igre so bile tudi široko medijsko pokrite, niso se pojavljale zgolj v športnih delih medijskega prostora, temveč so bile vodilna tema »klasičnih« dnevnih poročil ter različnih vrst gospodarskih in kulturnih oddaj, še posebej pa ena od vodilnih vsebin v medijskem oglaševalskem prostoru. Posledično se je tako z informiranjem o (para)olimpijskih igrah tudi skozi njihove netekmovalne vidike odprla nova, drugačna medijska pozornost in z njo povezani drugačni novinarski žanri poročanja o športu kot pomembnem elementu kvalitete življenja posameznika v različnih generacijskih obdobjih, kot možnega mehanizma reševanja gospodarske in finančne krize, kot projekta urbanističnega načrtovanja s pomočjo športne infrastrukture, kot skrbnika okoljevarstva, zasledovalca načel trajnostnega razvoja ipd.

Manj odkrita, a še vedno zelo prisotna so tudi mnoga druga, zlasti z olimpijskimi (in manj paraolimpijskimi) igrami povezana negativna dejstva. Če je zlasti v daljni preteklosti veljalo, da so se v času iger zaustavili vsi oboroženi spopadi, to že nekaj desetletij ni več pravilo. Zdi se, da so se zaradi gospodarsko, kulturno in etnično podprtega sovraštva izničile celo minimalne možnosti dialoga med sprtimi stranmi. Cel več, letošnje igre so bile sploh prve do sedaj, ki jih je varovala vojska; zaradi bojazni pred terorističnimi napadi so na strehe londonskih hiš postavili protiletalsko obrambo. V preteklosti so bile igre pogosto uporabljene kot mehanizem za politične bojkote. Take so bile npr. igre leta 1972 v Münchnu, ko so palestinski teroristi ugrabili 11 izraelskih športnikov, da bi pokazali nestrinjanje z zaprtjem palestinskih ujetnikov v Izraelu; ali pa igre leta 1980 v Moskvi, ki so jih zaradi invazije Sovjetske zveze v Afganistanu bojkotirale ZDA, Zahodna Nemčija, Japonska in 60 drugih držav. Olimpijske igre so bile v preteklosti tudi sredstvo protesta. Take so bile npr. igre leta 1968 v Meksiku, ko je 10 dni pred igrami mehiška vlada zaradi protestov ubila 267 študentov, ranjenih pa je bilo prek 1000 protestnikov (na teh igrah sta bila zaradi simbolnega izkazovanja podpore boju za odpravo rasne diskriminacije izključena ameriška atleta Tommie Smith in John Carlos). V preteklosti so športnike na olimpijske igre pripravljali tudi s pomočjo državno vodenih dopinških programov (npr. v Vzhodni Nemčiji, kasneje na Kitajske.2 Vsa ta dejstva nas opominjajo na črno, nešportno podobo največjih športnih prireditev na svetu. V povezavi z njimi se vsekakor kot relevantno izpostavlja vprašanje medsebojnega odnosa med državo oz. njenimi politikami ter športom.

 

Vloga države kot rdeča nit te razprave

V sestavku bo vprašanje vloge države vodilno vprašanje razprave, vendar z drugačnega zornega kota pri pravkar izpostavljenih primerih. Zanimalo me bo, kakšna (para)olimpijska javnost so v resnici države oz. njihove vlade z vidika njihovega vsakodnevnega, javno odkritega (ne)delovanja v športu oz. za šport ter kakšen vpliv in na koga ima državno poseganje v šport. Na nek način se v sestavku dotikam vprašanj o različnih podobah državnega poseganja, o vsebinah izbora ter kasnejšega zasledovanja javnega interesa in dobrega v športu.

Vsi odgovori na vprašanja, ki so predstavljeni v nadaljevanju, so osnovani na raziskovalnih ugotovitvah ciljnega raziskovalnega projekta »Učinkovita državna podpora za športno aktivnost državljanov« (Kustec Lipicer, Slabe Erker in sodelavci 2012).

 

Država v športu: zakaj in kako

Za začetek najprej omenimo mit, da politika in v njenem imenu vlada v demokratičnih sistemih v športu »nimata kaj iskati«, ker ga s svojo prisotnostjo praviloma omadežujeta.

Zgodovinska dejstva kažejo, da so že od 19. stoletja dalje najprej zlasti liberalno usmerjene evropske vlade, za njimi pa večina vseh ostalih šport začenjale prepoznavati kot izjemno pomemben sestavni element izobraževalne politike ter ga s tem razlogom z vladnimi ukrepi in s pomočjo športnih združenj tudi spodbujale. Zaradi družbeno povezovalnih potencialov in koristnega preživljanja prostega časa je bil šport prepoznan tudi kot pomemben del t. i. prostočasnih aktivnosti, ki so jih vlade skupaj s športnimi organizacijami in društvi spodbujale zaradi zagotavljanja zadovoljnega državljanov. V zadnjih desetletjih vlade pomembnost spodbujanja športa vidijo predvsem v povezavi z zdravjem svojih prebivalcev. Poleg omenjenih pa je vsekakor izstopajoč tudi motiv državnega spodbujanja športa zaradi splošne simbolne prepoznavnosti države. V primeru organizacije olimpijskih iger se ta zadnji, simbolni vidik kaže npr. v podatku, da so vlade držav organizatoric v zadnjih treh desetletjih (z izjemo liberalno usmerjenih sistemov ZDA in Avstralije) v povprečju zagotavljale več kot polovico javnih sredstev za izvedbo olimpijskih iger in da so pri tem začenjale postajati mnogo bolj previdne, ko so se po igrah soočale z velikimi finančnimi izgubami.

Graf 1: Javni in zasebni finančni delež za organizacijo olimpijskih iger

Vir: Preuss, 2002.

 

Stanje v Republiki Sloveniji

Razumevanje javnega interesa v športu

Motivi slovenske države se v vsem do sedaj izpostavljenem kontekstu pojavnosti države v športu učbeniško vklapljajo v že nakazane podobe, vključno s podpiranjem organizacije velikih mednarodnih športnih prireditev, zaenkrat seveda (še) ne (para)olimpijskih.
Država Slovenija je tako v okviru svoje temeljne zakonodaje opredelila, da bo s svojimi ukrepi podpirala pet oblik športnih aktivnosti, ki jih prepoznava kot športne oblike javnega interesa, in sicer: 1. šport otrok in mladine, 2. rekreativni šport, 3. kakovostni šport, 4. vrhunski šport ter 5. šport invalidov.

Finančna podpora športa

Po dostopnih podatkih je finančna podpora opisanim vsebinam v zadnjem desetletju v Republiki Sloveniji znašala okoli 0,4 % BDP-ja oz. okoli 2 % proračuna Republike Slovenije.

Vrhunski šport

V okviru omenjene vsote je pod vladnim dežnikom vrhunskemu športu – torej tisti obliki športne aktivnosti, ki je neposredno namenjena tudi slovenskim (para)olimpijcem – zagotovljen nekaj manj kot 20-delež, s katerim je omogočeno (so)financiranje priprav, nastopov in tekmovanj športnikov, plačila različnih vrst zdravstvenih zavarovanj ter nagrad za dosežene rezultate. V omenjenem znesku niso vključena državna sredstva za plače tistih vrhunskih športnikov neinvalidov, ki so v času svoje aktivne kariere zaposleni na posameznih ministrstvih. Pri navedenem je opazno dvoje: 1. neenaka obravnava vrhunskih športnikov invalidov in neinvalidov ter 2. padanje finančne podpore za vrhunski šport v (para)olimpijskem letu 2012, ki se je le pri vrhunskem športu znižala za 5 % glede na desetletno povprečje.

Nevrhunski šport

Poleg že omenjenih 20 % država v vrhunski šport vlaga tudi posredno, ko prek različnih vrst programskih, informacijskih ter finančnih ukrepov spodbuja še druge vsebine javnega interesa v športu. Struktura te porabe je sledeča: športu otrok, mladine in študentov, kamor spada tudi podpiranje vzgoje mladih vrhunskih športnikov, je bilo v zadnjih desetih letih v povprečju namenjenih 18,5 % finančne podpore, športni rekreaciji 1,8 %, kakovostnemu športu 0 % in športu invalidov 0,2 %. Preostali znesek skoraj 60 % javnih sredstev, ki neposredno niso več vezana na opredeljene vsebine javnega interesa, pa se porazdeli med športno infrastrukturo (nekaj manj kot 50 % oz. še dobrih 5 % več od omenjenega povprečja v letu 2012) in okoli 5 % za podporo delovanju športnih društev, zvez in zavodov. Pri čemer je tistim zvezam, ki so se s svojimi tekmovalci udeležile olimpijskih iger 2012, vključno z osrednjo športno avtoriteto, tj. Olimpijskim komitejem Slovenije, država npr. v zadnjih obdobjih v povprečju namenila vsaj okoli 70 % finančnih sredstev; Zveza za šport invalidov – Paraolimpijski komite Slovenije pa je bil kot krovna organizacija vrhunskega športa invalidov iz omenjenega financiranja ponovno izključena. Preostalih okoli 5 % denarja država nameni še za organizacijo mednarodnih športnih prireditev, strokovne naloge v športu in ostalo.

Slika 1: Javna sredstva za šport v letih 2001–2010 in leta 2012

Vir: Grujić in Jeraj ( 2011) ter Letni program športa v RS za leto 2012.

 

Zaključne misli

Prikazani podatki so odprli vsaj toliko novih vprašanj o vlogi slovenske države v športu in posredno njenem odnosu do (para)olimpijskih iger, kot so dali pojasnil o javnem interesu na področju športa. Nesporno je, da je v demokratičnih sistemih poseg države v šport z lahkoto mogoče »opravičiti« z večrazsežnostjo športa, njegovih potencialov pri zasledovanju širokega javnega interesa raznolikih družbenih skupin ter njegove družbene in ekonomske vloge. V tem kontekstu (para)olimpijske igre niso zgolj športno tekmovanje majhne družbene skupine vrhunskih športnikov, temveč pomemben globalni dogodek, ki med drugim v družbene, ekonomske, politične sisteme vnaša pomemben in pozitiven simbolni kapital. Prav zaradi tega prihodnji ukrepi pozitivnega državnega spodbujanja športa – vse dokler bodo temeljili na demokratičnih načelih, posebej spoštovanju enakosti – nikoli ne bodo vprašljivi.

S tega vidika bo imela slovenska država še precej dela. Čeprav njena podpora vrhunskemu športu in olimpijskim igram nikoli ni bila vprašljiva ter je bila vedno velikodušna, tega ne moremo potrditi pri njenem odnosu do paraolimpijskih iger in vrhunskih športnikov invalidov, pri katerem je prisotnost države Slovenije vidna šele zelo kratek čas in je še vedno diskriminatorna glede na pozornost, ki je namenjena vrhunskemu športu neinvalidov. Podobno velja tudi za vse druge segmente javnega interesa v športu in njenega vsakodnevnega delovanja pri njihovem zasledovanju. Z izjemo vrhunskega športa namreč večina drugih družbenih skupin občuti in poroča o neenakosti pri državni podpori njihovih interesov, kot so zapisani na papirju in so omejeno izvedeni ali celo neizvedeni v praksi, pa najsi gre za šport otrok, mladine, študentov, rekreativne športnike ali šport invalidov kot skupine družbene manjšine.
V nasprotju z vsem navedenim se hkrati kot posebno relevantno postavlja vprašanje pretirane vloge, ki jo država namenja športni infrastrukturi. Kakšno mesto sploh zavzema športna infrastruktura v odnosu do javnega interesa v športu – oz. v našem primeru glede na vlogo, ki jo prevzema pri spodbujanju (para)olimpijskega športa? Je športna infrastruktura v praksi novo dodatno polje slovenskega javnega interesa v športu ali pa daleč najbolj izčrpen ukrep javne politike, ki na netransparenten način naslavlja že obstoječe vsebine javnega interesa? Ali v omenjenem primeru morebiti govorimo o obstoju velikega koruptivnega bazena in pranja denarja prek gradnje športne infrastrukture? Dokaj očitno podatki, ki so na voljo, kažejo, da odgovori na izpostavljena vprašanja niso preprosti niti ne jasni, saj so pravi »nosilci« oz. ciljne skupine javnega interesa v športu, ki naj bi jim bila športna infrastruktura namenjena, bodisi neznani ali pa se jih sploh ne opredeli.

Je vse izpostavljeno zadosten pozitiven ali negative argument za podajanje ocene o smiselnosti poseganja države v šport? Je odraz uravnotežene skrbi za zasledovanje javnega interesa? Zadosten razlog, da bodo politiki smeli in s čisto vestjo segali v roke športnikom ob njihovih uspehih na (para)olimpijskih igrah? Da bodo v aktualnem, politično razgretem obdobju politiki iskali športnike ali morebiti obratno?

Ker si ne bi drznila vsiljevati kakršnegakoli odgovora na ta občutljiva vprašanja, bom razpravo zaključila s podatkom o višini finančnih nagrad, ki so jih na londonskih igrah za osvojena odličja prejeli slovenski (para)olimpijci. Podatki v spodnji preglednici bi morebiti lahko pomagali pri odgovoru na to, ali naj se slovenski vrhunski šport sramuje ali išče podporo države, kakršno mu jo ta izkazuje v aktualnih socialnih in gospodarskih razmerah.

Tabela 1: Finančne nagrade za slovenske nosilce (para)olimpijskih medalj3

Vir: Pravilnik o merilih za sofinanciranje izvajanja letnega programa športa na državni ravni (2012) ter spletni mediji (2012).

Reference:
Grujić, Saša in Jure Jeraj (2011): Šport v številkah. Pregled financiranja športa v Republiki Sloveniji. Ljubljana: Zavod za šport RS Planica.
Preuss, Holger (2004): The Economics of Staging the Olympics. A Comparison of the Games 1972–2008. Cheltenham: Edward Elgar.
Kustec Lipicer, Simona, Slabe Erker, Renata in sodelavci (2012): Učinkovita državna podpora za športno aktivnost državljanov. Ciljni raziskovalni projekt. Ljubljana: Center za politološke raziskave, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani in Inštitut za ekonomska raziskovanja.


*Projekt poteka od 1. 10. 2010 do 30. 9. 2012, sofinancirata ga Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport RS ter Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS. Avtorica tega sestavka je nosilka omenjenega projekta.
Ogrodje za pripravo te razprave je na voljo na spletni povezavi: http://metinalista.si/.

1 Podrobneje o obojih igrah tudi na spletni strani http://www.olympic.org/london-2012-summer-olympics ter http://www.london2012.com/paralympics.

2 Več o tem na spletni strani Olympic Games: http://www.topendsports.com/events/summer/boycotts.htm.

3 Paraolimpijski komite Slovenije kot krovna organizacija za vrhunski šport invalidov dosedaj ni finančno nagrajeval nosilcev paraolimpijskih odličij.

4 Država je finančne nagrade nosilcem odličij z obojih iger prvič izplačala leta 2008, pred tem so jih prejemali le nosilci odličij z olimpijskih iger. Za primerjavo višine finančnih nagrad, ki so jih za nosilce olimpijskih odličij na olimpijskih igrah 2012 (ne nujno tudi za paraolimpijske igre) namenile nekatere tuje države, glej: http://en.rian.ru/infographics/20120817/175279097.html.

 


 


ostale diskusije:
The Olympic and Paralympic Games Through the Lens of the State's and the Public Interest in Sport
Vpliv Evrope na slovenski državljanski režim
The Janus face of Slovenian citizenship
The Early National Elections in Slovenia
Mapa straniKontakt